Sodelavci na Kamniškem sedlu

“Za nami je bilo več kot 12 ur hoje s postanki, doseženih pa dobrih 2.200 višincev. A eno je zagotovo: naslednje leto spet ponovimo.”

V juliju, ko nas je ujel prvi letošnji vročinski val, smo sodelavci poiskali ohladitev v višjih predelih naše dežele. Že tretje leto zapored nas je združila želja po gorskem oddihu in tokrat smo izbrali Kamniško-Savinjske Alpe.

Iz Kamniške Bistrice smo se povzpeli do koče na Kamniškem sedlu. Tu smo se okrepčali z ribjimi solatami in ostalimi dobrotami, malo spočili noge, prepustili kratki visokogorski nevihti, da opravi svoje, ter se nato podali na prvega dvatisočaka – 2.253m visoko Brano. Na vrhu smo se na kratko naužili krasnega razgleda na Planjavo, Tursko goro, Rinko in Skuto, saj nas je sunkovit veter hitro pognal proti izhodišču. Previdno smo stopali po krušljivem svetu, polnem živali in gorskega cvetja, ter se, tik preden se je zvečerilo, vrnili do koče in tam prenočili. Kljub že rahli utrujenosti smo se naslednji dan odločili podali še malo višje. Nadeli smo si čelade in se čez travnata pobočja, večinoma pa čez široka melišča, skalnate predele in visoke stene, povzpeli na vrh 2.392m mogočne Planjave. Občasno smo morali tudi poplezati, pri čemer so nam bile v pomoč jeklenice in klini po poti, ki je bila na nekaterih mestih celo prepadna. Vzpon na takšno goro je vedno posebno doživetje in ves napor nam je bil na vrhu poplačan. Jasno vreme nam je namreč omogočilo čudovite razglede vse do morja. Ob povratku v kočo nas je po krajšem postanku čakal še zaključni spust v dolino. Noge so postajale utrujene, minute dolge, metri neskončni, nahrbtniki pa čedalje težji, a prijetno utrujeni in polni novih vtisov smo varno pripeli do avtomobilov.

Marko Čelhar, Bojan Fabjančič, Patrik Čekada, Anita Vekar, Jerica Fabjančič, Boris Čuk, Marjana Silice Čelhar, Valter Brezovnik (Brana).

Naj to smo ponosni